Creative Commons Global Summit 2013 EN

Od 21. do 24. avgusta je potekal Creative Commons Global Summit 2013. To je bienalni dogodek na katerem se sreča raznolika skupnost, ki jo povezujejo licence Creative Commons: odvetniki, umetniki, tehnološki zanesenjaki in drugi. Tokrat je sodelovalo tudi wlan slovenija omrežje. Predstavili smo svoje izkušnje z delovanjem v kulturi deljenja v fizičnem svetu.

001 002 003 004 005 006 007

Več fotografij srečanja: 1, 2, 3, 4

V dnevih pred srečanjem se je odvijalo nekaj dogodkov, ki niso bili uradno del srečanja. V torek je bila konferenca o regulaciji Interneta v Argentini. Zanimivo je bilo poslušati o nam znanih problemih, ki se pojavljajo zaradi poskusa regulacije Interneta. Seveda imajo tudi nekaj posebnih izzivov. Izrazito problematično je pomanjkanje zakonodaje, ki bi varovala ponudnike Internetnih storitev pre kazensko odgovornostjo za ravnanja njihovih uporabnikov. Ljudje na konferenci so optimistično menili, da bo dejstvo, da so pri regulaciji Interneta pozni, pomagalo, saj se lahko učijo na primerih iz drugih držav. Upajmo, da bodo dobro izbrali med različnimi primeri na voljo.

Naslednji dan se je zgodil še posvet o tem kako naj CC skupnost sodeluje pri reformah avtorskih pravic. Tudi to je precej zanimiva tema. Ko te naprimer spomnijo, da ima ZDA v resnici dve politiki avtorskih pravic: notranjo s "fair use" izjemami in zunanjo, kjer izvažajo v druge države le omejitve, ne zahtevajo pa od držav, da sprejmejo tudi izjeme po zgledu ZDA.

V četrtek se je začel glavni program srečanja in predstavil sem nekaj stvari, ki jih počnemo v omrežju wlan slovenija: kako s sodelovanjem in skupnostjo omogočamo ljudem, da delijo in ponovno uporabljajo Internetno povezljivost, kako razvijamo projekt KORUZA in kako lahko naše točke uporabimo kot majhne merilne postaje in se s tem približamo paradigmi Interneta stvari. Opisal sem tudi nekaj težav, ki smo jih odkrili in bi lahko bile zanimive za CC skupnost.

Za deljenje in ponovno uporabo Internetne povezljivosti bi bilo potrebno razviti globalno veljavno licenco. Razlika je, da takšna licenca ne bi pravno temeljila na avtorskih pravicah (kot licence CC), ampak na nečem drugem. Naslavljati bi morala tudi vprašanja nevtralnosti Interneta in druge oblike regulacije Interneta. Nekaj poskusov na to temo je že bilo, a različna omrežja in skupnosti imajo različne vrednote in cilje. Zato bi bilo mogoče bolje razviti več med seboj kompatibilnih licenc, kot to počne CC, namesto le ene licence.

KORUZA je projekt z odprto strojno opremo. Trenutne licence CC namenjene digitalnemu svetu niso najprimernejša za takšne projekte. Če dovolimo komercialno rabo (kar je načeloma dobra praksa) se srečamo z dejstvom, da kopiranje oz. izdelava fizičnih predmetov stane. V nasprotju digitalno kopiranje v večini primerov ne stane nič. To pomeni, da lahko nekdo z večjo in/ali cenejšo proizvodno linijo direktno tekmuje z originalnim avtorjem, kar je drugače kot pri izdelkih v digitalnem svetu. Boljši pristop bi bil, da bi vsi zainteresirani proizvajalci sodelovali in tako stroške še dodatno znižali. Zato bi mogoče bilo smiselno vključiti zahtevo, da proizvajalci kontaktirajo originalnega avtorja. Posebnost fizične izdelave je tudi, da niso vse kopije enake, medtem ko so digitalne načeloma perfektne. CC licence zahtevajo navajanje avtorja, kar torej pri izdelavi fizičnih izdelkov ni zadostno saj ti zahtevajo tudi neke vrste kontrolo kvalitete. Sicer se lahko zgodi, da projekt pride na slab glas, ker je nekdo izdelal kopijo slabe kvalitete v poskusu nižanja stroškov. Če licenca zahteva "sharealike" potem bi fizični izdelki res morali biti enaki, torej dobre kvalitete in ne slabše od izvirnika.

Komunalna podjetja, pametna mesta, aplikacije za zdravje in osebne meritve in mnogi drugi zbirajo vedno več podatkov iz različnih senzorjev, ki beležijo človeške aktivnosti. Problem je, da čeprav te podatke pridobivajo kot produkt aktivnosti ljudi, ti ljudje nimajo direktnega dostopa do teh podatkov v originalni obliki. Tudi ne kontrolirajo naprav, ki te podatke zbirajo (naprave v gospodinjstvu, senzorji po mestu, mobilne aplikacije). To je zelo drugače od stanja v primeru Interneta, kjer so ljudje (še vedno) lastniki domačih routerjev, naprav, ki jim omogočajo dostop do Interneta. V omrežju wlan slovenija te naprave še posebej opolnomočajo uporabnike, saj so te naprave odprte in jih poganja prosta programska oprema. Tako so v našem omrežju vrata do Interneta in do Interneta stvari ista odprta naprava. To ljudem omogoča ne samo dostop (in pravice) do podatkov, ampak tudi možnost kontrole nad tem kako in kateri podatki se zbirajo. Da ne omenjamo tudi svobodo, da se poigrajo s vsemi tremi procesi in jih spremenijo po svoji volji. Ker Internet stvari postaja vedno bolj realen in prisoten, moramo misliti na to, da ne dopustimo, da nam odvzamejo dostop do naprav in podatkov, ki jih te naprave zbirajo, brez da bi sploh pomislili, kaj se dogaja. Naslednjič ko ti hoče kakšno podjetje v hišo vgraditi kakšen senzor, jih vprašaj ali na njem teče Linux in če lahko sam/a dostopaš do podatkov, ki jih zbira? A lahko nanjo naložiš lasten firmware? Lahko nadzoruješ kateri točno podatki se zbirajo? Ko naslednjič uporabiš mobilno aplikacijo, ki pošilja podatke ponudniku aplikacije – a lahko nastaviš lastne strežnike kamor se pošiljajo informacije ali pa si zaklenjen/a na strežnike ponudnika? Več o tej problematiki se najde v tej predstavitvi.