wlan slovenija o sovražnem govoru

wlan slovenija se je 15. marca 2013 odzval na vabilo zainteresirani javnosti in prisostvoval na javni razpravi o sovražnem govoru v slovenskem državnem zboru (parlamentu). Vabilo je med drugim spraševalo kako omejiti sovražni govor na Internetu in medtem ko enostavnega odgovora na to vprašanje ni, se nam je zdelo pomembno vsaj opozoriti na morebitne težave, ki bi jih lahko nepremišljena regulacija povzročila.

Po manjši dilemi, kaj pravzaprav vključiti v naš prispevek, je obveljala odločitev, da se v tej fazi razprave predstavi predvsem skrb in pomisleke strokovne javnosti s področja Interneta glede poseganja v Internet z dodatno pravno regulacijo. V prvi vrsti smo izpostavili morebitno nalaganje nalog preprečevanja sovražnega govora ponudnikom storitev informacijskih družb zaradi zelo verjetnih posledic prekomerne samocenzure in poskusov zlorab. Predstavili smo nekaj izkušenj iz ZDA, kjer so tako omejevanje naložili v primeru varovanja intelektualne lastnine. Skratka, želeli smo poudariti, da se posegov v Internet niti slučajno ne sme jemati zlahka, in dati v razmislek, da imajo lahko taki posegi včasih celo nasprotne učinke od zaželenih.

Javna razprava je razprava, na kateri lahko sodeluje praktično kdorkoli, samo prijavnico izpolni, jo odda prijazni referentu/ki in počaka, da ga najavijo. Namenjena je temu, da strokovna javnost in posamezniki, ki jih obravnavana tema zanima, predstavijo svoje poglede in stališča na to temo.

Bilo je zelo zanimivo poslušati tudi ostale sodelujoče na razpravi, vsaj prvih nekaj ur. Od zelo strokovnih, od skupin, ki so nenehna tarča sovražnega govora, do takih, ob katerih se zares zaveš pomembnosti sodelovanja v podobnih razpravah s čim več znanja in strokovne ter praktične podkovanosti. Za protiutež. Bila sem tudi pozitivno presenečena, ker sem se pripravljala na pozive, kako zakonsko poseči v Internet in na tak način omejiti sovražni govor ... Pa jih skoraj ni bilo. Med strokovno javnostjo je bil izrečen le en tak stavek: "... Pri spletu bi morali uredniki imeti večjo odgovornost ...", takoj zatem pa je bil hkrati izražen dvom v nepristranskost teh urednikov. Večinoma sem dobila občutek, da se razpravljavci zavedajo, da je treba rešitve iskati drugje in drugače. Upam, da bo tak občutek ostal tudi nadalje.

Ko mi je Mitar predlagal, da bi predstavila stališče wlan slovenija v Državnem zboru, sem imela pomisleke. Ko sva se dogovarjala o vsebini prispevka, se mi je zdelo, da imava povsem nasprotne poglede na stvari – jaz kot pravnica in Mitar kot strokovnjak s področja računalništva – in pomisleki so se stopnjevali. Potem pa je, med debato, prišla moja morebiti najpomembnejša lekcija iz te zgodbe. Najini pogledi v svojem jedru sploh niso tako različni, pravzaprav so verjetno precej podobni, če jih razcepiš na vrednote, ki so podlaga zanje. Imava pa povsem drugačne zorne kote, ker imava zelo različno izobrazbo in skozi te informacije in zanimanja gledava na svet. Kar mogoče na začetku izgleda kot konflikt, vendar je po mojem ogromna prednost – ker tako prideš do več informacij, več zornih kotov in s kompromisom do boljše rešitve, kot če bi samo ena stroka oblikovala neko stališče, ipd. Preden narediš napako, ti jo lahko nekdo že osvetli in lahko jo odpraviš ali pa vsaj omejiš. Skratka, na praktičnem primeru sem dojela koristnost in nujnost interdisciplinarnega sodelovanja. Poleg rezultata je to zaradi posledic nujno tudi za same sodelujoče.

Nekaj je bilo torej narejeno za prepoznavnost wlan slovenija, nekaj lahko upamo, da je šlo v razmislek razpravljavcem, zadnji del glede sodelovanja pa – upam, da koga spodbudi k sodelovanju ob primernih priložnostih ;).

Povedala sem približno:

Pri wlan slovenija, pobudi za odprto brezžično omrežje Slovenije, verjamemo, da odprta komunikacija med ljudmi pozitivno vpliva na družbo. Domači smo z Internetom, tehnologija nam ni tuja, in zato želimo predstaviti nekaj pogledov na vprašanje sovražnega govora iz tega zornega kota.

Internet omogoča globalno hipno komunikacijo, povezanost ljudi, tvori nove trge in poganja gospodarsko rast. Vse to zaradi svoje odprte narave, kjer lahko vsakdo ponudi svoje vsebine in storitve prosto in enostavno vsem ostalim uporabnikom. Na takšen način se lahko poslovne in druge ideje hitro preverjajo in izmenjujejo ter gradijo ena na drugi. Vse to vpliva na pospešeno rast gospodarstva, družbe in kulture.

Ob vseh pozitivnih posledicah Interneta pa so žal možne tudi zlorabe. Eni teh so tudi pojavi sovražnega govora. Medtem ko se zavedamo problema sovražnega govora in njegovih razsežnosti in razumemo, da je žrtve sovražnega govora potrebno zaščiti in poskušati doseči, da do sovražnega govora v prvi vrsti sploh ne pride, nas skrbi, da bi se v preveliki vnemi omejevanja sovražnega govora na Internetu poseglo v tehnične in družbene lastnosti Interneta in s tem porušilo ravnovesje njegovega delovanja, ki ga dela tako uspešnega.

V prvi vrsti nas skrbi morebitno nalaganje nalog omejevanja sovražnega govora ponudnikom storitev informacijskih družb, naprimer upravljalcem spletnih strani s komentarji ali forumi. Če pogledamo izkušnje iz podobnih že vpeljanih pristopov v primeru varovanja intelektualne lastnine, naprimer Digital Millenium Copyright Act iz Združbenih držav Amerike, lahko opazimo, da ponudniki pogosto posledično posežejo po samocenzuri vsebin. Preventivno, iz bojazni, da ne bi pravilno izpolnjevali naloženih nalog ali pa preprosto zaradi zmanjševanja stroškov ukvarjanja z njimi. Samocenzura se lahko pojavi v različnih oblikah, od oteževanj sodelovanja na storitvah uporabnikom z različnimi oblikami preverjanja objav do skrajnih primerov ukinitve komentiranja, forumov, in nasplošno uporabniških vsebin.

Še več, zaradi nesorazmerne pravne premoči, ki jo imajo v praksi fizične in pravne osebe z večjim materialnim zaledjem in lastnimi pravniki, lahko prihaja do izrabljanja postopkov, povezanih z bojem proti sovražnemu govoru. Naprimer, podjetje lahko sproži postopek odstranitve sovražnega govora, čeprav gre v resnici le za kritično mnenje o podjetju. Ker se ponudnik ne želi ali sploh ne more spustiti v nasprotovanje postopku, raje umakne vsebino. To se že dogaja recimo na portalu YouTube, kjer podjetje, ki mu ni všeč kakšen kritičen posnetek, zahteva umaknitev posnetka v imenu kršenja avtorskih pravic. YouTube posnetek preventivno umakne, čeprav se kasneje izkaže, da sploh ni šlo za kršenje avtorskih pravic. Ampak škoda je že narejena. Če se vpeljejo podobni postopki v primeru sovražnega govora, se bojimo, da se bodo prav tako zlorabljali.

Paziti moramo tudi, da v naši vnemi ne onemogočimo pogovarjanja o sovražnem govoru. Vedno bi moralo biti dovoljeno citirati in objavljati sovražni govor z namenom analize, izobraževanja, poučevanja. Včasih je potrebno objaviti sovražni govor, da se lahko naučimo kako in zakaj je to sovražni govor.

Za konec, vedno imejte v mislih Wikipedijo. Bodo spremembe, ki jih želimo vpeljati, onemogočile takšne projekte, kot je Wikipedija? Projekte, kjer ni jasno določenih uporabnikov ali skrbnikov, kjer lahko vsakdo sodeluje in vsakdo objavlja poljubno vsebino. Bodo spremembe onemogočile takšne projekte, ker bodo zahtevale nesorazmerno delo ali odgovornost ponudnikov takšnih storitev? Ker bodo zahtevale nezmotljivost? Ker bodo zahtevale, da se omejuje uporabnike ali da se jih preverja? Se bodo morali prostovoljci namesto z vsebino ukvarjati z birokratskimi postopki in morebiti celo pravdami? Se bodo donacije, namesto, da se porabljajo za nakup novih strežnikov, da bi Wikipedija lahko imela še več vsebin, raje porabljale za odvetnike in postopke?

Ne smemo dovoliti, da ti, ki širijo sovražni govor, uspejo narediti tako kolateralno škodo.

001 002 003 004 005 006 007 008 009 010 011 012 013 014

Fotografije: Državni zbor