Zbiranje podatkov iz merilcev

Na Twitterju je trenutno kar nekaj debate na temo zbiranja podatkov iz domačih merilcev in drugih števcev in senzorjev ter vprašanj, ki jih to odpira na področju zasebnosti in varovanja osebnih podatkov.

Ampak pri tem se pozablja na pomemben ali celo najpomembnejši vidik, in to ni kaj se zbira in kako se ti podatki zbirajo, ampak kdo opravlja zbiranje podatkov, preko katerega prehoda (gatewaya) se ti podatki zbirajo in kaj ima tisti, ki ima senzorje pri sebi, ki je v resnici vir teh podatkov, od tega nazaj.

Namreč po mojem mnenju je največji problem neke vrste lock-in podatkov. Podobno kot pri družabnih omrežjih, kjer s svojimi aktivnostmi generiraš velike količine osebnih podatkov, ki jih ima ponudnik storitve potem shranjene pri sebi in ima od tega direktno korist, tebi lahko sicer ponuja skrivanje teh podatkov pred javnostjo oziroma omejevanje njihove vidnosti, ampak dejstvo je, da ima te podatke zbrane in z njimi razpolaga ter ima zaradi tega moč. In žal največkrat sam uporabnik dostopa do teh podatkov nazaj nima, vsaj ne v takšni meri, kot jo ima ponudnik storitve. In še posebej ne v povezavi s podatki vseh drugih, ki jih ima zbrane.

Zato je tako pomembno vprašanje, kdo omogoča prenos, transport, teh podatkov, zbiranje teh podatkov, prehod iz tvojega lokalnega, domačega okolja, v centralizirano, (verjetno kmalu) globalno zbirko? Ta, ki to omogoča oziroma ima moč tega, bo lahko določal tudi pravila dostopa do teh podatkov, jih celo filtriral, in celo preprodajal, posredno ali neposredno. Podobno kot trenutno zbrane podatke o uporabnikih na družabnih omrežjih posredno preprodajajo skozi targetirane oglase.

In večina uporabnikov o tem ne razmišlja. Ne razmišlja o vrednosti svojih podatkov. Ne razmišlja na socialnih omrežjih. In se manj bo razmišljala doma, da s tem ko tisto ali ono podjetje zbira natančne realno-časovne podatke o porabi elektrike, toplote, o vseh drugih aspektih bivališč in drugih naprav, lahko optimizirajo recimo svoje poslovne modele, medtem pa je vprašanje, kaj od tega imajo uporabniki teh storitev sami? Na koncu verjetno še niti sami ne bodo mogli dostopati nazaj do teh podatkov, ampak bodo jih morali plačati.

Zato bi bilo potrebno uzakoniti ne samo vprašanja zasebnosti podatkov (zaprti in popolnoma nedostopni za kogarkoli podatki zunaj podjetja, ki zbira podatke, so zelo zasebni, ampak so neuporabni samim uporabnikom), ampak tudi dostopnosti podatkov, da so podatki shranjujejo v odprtih in standardiziranih računalniško berljivih oblikah (formatih), da lahko vsak uporabnik ima pravico dostopati do njih (najmanj do svojih, pa tudi do podatkov drugih, ki mu dostop dovolijo, ali ga označijo kot javnega, ali tudi do anonimiziranih podatkov nasploh). In tudi da jih ima vsak pravico sam zbirati in posredovati naprej. Tako kot imamo dandanes doma "routerje" oziroma prehode v Internet, ki jih lahko sami vzdržujemo in sami upravljamo ter s tem imamo sami nadzor nad tem, kakšna je naša povezljivost v Internet, bi podobno morali imeti možnost tudi glede naprav, ki zbirajo te podatke in jih posredujejo naprej. Ne smejo biti črne škatle, ki nam jih nekdo namesti (celo obvezno namesti, z zakonsko podlago) in v njih nimamo vpogleda. Ne smejo biti črne škatle, ki jih ne moremo zamenjati za odprto platformo, kjer imamo mi nadzor in kjer mi točno vemo, kaj se pošilja ven in kako. In lahko to tudi onemogočimo.

Zato se pri wlan slovenija omrežju tega lotevamo drugače. Ljudje, ki pri sebi postavijo točko odprtega omrežja, lahko nanjo, če želijo, priklopijo tudi razne senzorje in druge merilne naprave. Podatki se potem zbirajo in ponujajo na voljo vsem preko našega odprtega sistema za vpogled v delovanje omrežja. Ne samo, da so podatki na voljo, prikazujejo se tudi v enostavni in razumljivi grafični obliki. In najpomembnejše je, da so vsi nivoji popolnoma odprti in vsakdo lahko pogleda, kako delujejo. Kako delujejo točke (routerji, prehodi), kako delujejo senzorji, kateri podatki se zbirajo, kako se zbirajo in vsakdo lahko dostopa lahko do njih ter si jih ogleda. Poudarek tako ni na zasebnosti (vsi podatki so javni), ampak na opt-in pristopu ter naknadni popolni transparentnosti in odprtosti pri delovanju. To omogoča, da se podatki zbirajo na način, ki opolnomoči ljudi, ki jim omogoča, da tudi sami te podatke pogledajo, obdelajo, ne samo svoje, od vseh, ter ugotovijo načine, kako bi lahko mogoče privarčevali, sodelovali z drugimi in zaznali druge morebitne izboljšave svojega življenja, ki se lahko opazijo mogoče komaj, ko se lahko pogleda velika slika vseh podatkov.

Če vas zanima glede teh vprašanj, bo letos novembra konferenca na to temo. Mogoče se lahko odpre ta debata tudi tam.