Pozdrav iz srca Afrike – Ugande

Že nekajkrat je naneslo na idejo, da bi tehnologija, ki jo razvijamo, in način vzpostavitve omrežja bili uporabni tudi v Afriki in drugih manj razvitih območjih, saj ob samih vsebinah in storitvah, ki jih lahko takšno omrežje ponuja, ustvarja tudi prenos znanja, povezovanje skupnosti, nove poklice in podjetniške priložnosti, hkrati pa sama infrastruktura ostaja v lasti domačinov, kar vse skupaj pomeni obogatitev lokalne skupnosti na različne načine. Nekateri to že počnejo. Hkrati pa se postavlja vprašanje in dvom, če ne gre pri tem ponovno za pogled nas iz zahodne družbe na to, kaj bi neka druga družba in kultura potrebovala. In ne bi mogoče bilo boljše, da se prvo ukvarjamo z njihovimi bolj osnovnimi potrebami, če se že želimo s čim (in se počutimo za to poklicane)? Ali pa je to itak prepleteno, saj bi takšno omrežje lahko pomagalo pri dostopu do znanja in omogočalo poslovne priložnosti, ki bi posredno potem lahko zadovoljilo te osnovne potrebe. Hm. Ampak bolj kot o tem razmišljamo, bolj lahko ugotavljamo, da vse kar nam je na voljo, so le stereotipi in neke predstave, ki jih o Afriki, Afričanih in afriški kulturi imamo. Kako lahko potem sploh ocenimo, kaj bi bilo prav? Zato smo povprašali povprašali humanitarno medicinsko odpravo v Ugandi 2010, kakšne je sploh kaj stanje informatizacije družbe tam in koliko so sploh sami domačini v stiku z njo.

Veseli nas, da smo dobili priložnost, da napišemo stavek ali dva o tej lepi afriški deželi še na malo drugačen način, kot ga lahko najdete na našem blogu.

Torej, Uganda je država s približno 30 milijoni prebivalcev, kjer se nekateri ljudje preživljajo z dvanajsturnim delavnikom in le 30 EURi mesečne plače. V okoliščinah, kjer se ljudje ukvarjajo s takimi vprašanji, je informatizacija sekundarnega pomena. Tako so Internetne povezave vse prej kot hitre, na voljo predvsem v infrastrukturi namenjeni turistom – hostlih. Internet cafeji so redki, občasno se najde tudi kakšen ponudnik tiskanja, kopiranja, ipd. Torej, preprosti ljudje, ki jih vidimo in srečamo na ulici z Internetom in računalniki nimajo prav pogostega stika, prav tako nimajo prevelike potrebe po tem.

Na drugi strani pa smo v Kampali spoznali g. Humphreya, ki je informacijsko izredno opremljen. Preko svojega Blackberry-ja odgovori na e-mail v roku minut in je tudi sicer zelo povezan s tehnologijo. Vsekakor pa je ta primer bolj izjema kot pravilo in velja predvsem za bolj poslovno usmerjene ljudi.

V naši vasici in v pretežnem delu ruralne Ugande ni pitne vode ali elektrike, je pa signal za mobilno telefonijo. Potrebe po elektriki smo zadovoljili z montažo sončnih celic pred nekaj leti, ki sedaj zadostujejo za 6 varčnih žarnic, mikroskop, polnjenje telefonov in računalnika. Za stik s preostalim svetom smo si preko USB modema in tukajšnjega operaterja uredili tudi Internetno povezavo (56 kbit/s), ki omogoča osnovno komunikacijo preko e-mailov, vendar tudi to zahteva precejšnjo potrpežljivost. Cena: 120 ameriških dolarjev za 3 mesece. Tako bomo z domačimi in vsemi vami vsaj približno v dnevnem kontaktu.

Upamo, da smo vam z našim prispevkom vsaj malo približali razmere v naši destinaciji in vas vabimo, da spremljate naše delo na našem blogu.

Gregor Brecl-Jakob in drugi člani odprave Uganda 2010